Akvamarin

Akvamarin ima trdoto 7,5–8 in je za nakit trpežen kamen; GIA ga uvršča med zelo dobre kamne za prstane. Ob močnem udarcu se lahko okruši, najlažje na robovih, vogalih in konicah. Primeren je tudi za prstan za vsak dan, če ga varujete pred udarci; ležišče naj varuje robove in konice. V obesku in uhanih je udarcem manj izpostavljen kot v prstanu.

Barva akvamarina, naravna ali dobljena s segrevanjem, je na svetlobi obstojna; na svetlobi bledita le beril Maxixe in beril tipa Maxixe, ki nista akvamarin. Vročina akvamarinu ne koristi: tekočinski vključki se pri segrevanju razširijo in lahko povzročijo razpoke, pri nekaj sto stopinjah Celzija pa se spremeni tudi barva.

Čiščenje: topla voda z blagim milom in mehka krtačka. Ultrazvočni in parni čistilnik sta za neobdelan ali segret akvamarin navadno varna, ne pa za kamne z razpokami, tekočinskimi vključki ali zapolnjenimi razpokami; CIBJO pri ultrazvoku svetuje previdnost. Kisline akvamarinu navadno ne škodijo, načne pa ga fluorovodikova kislina.

Zapolnjeni akvamarini (razpoke z oljem, voskom ali smolo, pogosto pri kroglicah in kabošonih): samo topla milnica. Brez ultrazvoka in pare, brez topil (tudi čistil za posodo), kemikalij in vročine, ker polnila niso trajna.

Hranjenje: nakit z akvamarinom hranite ločeno od drugega nakita, da se kamni med seboj ne praskajo.

Pri popravilu nakita: zlatarju povejte, da je v nakitu akvamarin, in ali so razpoke zapolnjene. Vročina gorilnika lahko spremeni barvo, razširi vključke ali poškoduje polnilo, zato je kamen pred spajkanjem priporočljivo vzeti iz ležišča.

Akvamarin je po CIBJO (2024) moder do modrozelen beril, po GIA moder do zelenomoder. Po pravilih CIBJO (2026) se kamen, vzgojen v laboratoriju, imenuje sintetični akvamarin, imitacija pa po svoji snovi (npr. steklo) ali »imitacija akvamarina«.

Akvamarin ali zeleni beril? Meja je barvni ton. Akvamarin sega do zelenomodre barve, pri kateri sta modra in zelena v ravnovesju; beril, pri katerem prevladuje zelena, je zeleni beril. Natančne, merljive meje laboratoriji ne objavljajo, zato se lahko zgodi, da dva podobna kamna dobita različno ime. Smaragd je beril, obarvan s kromom in/ali vanadijem; med smaragdom in akvamarinom je postopen prehod.

Beril Maxixe in beril tipa Maxixe. Leta 1917 so v rudniku Maxixe v Minas Geraisu našli intenzivno, safirju podobno moder beril. Barve mu ne daje železo, ampak barvni center, ki ga je ustvarilo naravno sevanje, in ta barva na svetlobi zbledi. Okoli let 1972 in 1973 se je na trgu pojavil umetno obsevan beril podobne barve, beril tipa Maxixe; po preizkusih Nassaua in sodelavcev (1976) je barva izginila že po približno tednu dni na dnevni svetlobi. CIBJO oba vodi kot posebna različka berila, ne kot akvamarin. Laboratorij ju prepozna po obrnjenem dihroizmu (najmočnejša modra je vzdolž dolžine kristala) in po absorpcijskem spektru.

Trgovska imena in kaj v resnici pomenijo. V ponudbah boste srečali imena, ki jih je uvedla trgovina; nekatera so le opisi, druga zavajajo:

• ·Santa Maria in Santa Maria Africana sta trgovski imeni za najlepšo, nasičeno modro barvo (glej Modra). Nista enotno opredeljeni in nista med imeni, ki jih priznava CIBJO; nekateri laboratoriji ju uporabljajo kot oznako barve, drugi ne. Po pravilih CIBJO ime kraja ne pomeni kakovosti.
• ·»Zeleni akvamarin« ni strokoven izraz: zelenkasto moder kamen je akvamarin, zelen pa zeleni beril.
• ·»Akvamarin topaz« in podobna imena, ki združujejo dva kamna, po CIBJO niso dovoljena, ker ni jasno, kaj kamen je. Modri topaz je topaz.
• ·»Akvamarinski spinel« ali »akvamarinsko steklo« zavajata: po CIBJO je pravilno »sintetični spinel barve akvamarina« oziroma »steklo« ali »imitacija akvamarina«.
• ·Izrazi za sintetične akvamarine: v trgovini boste srečali »laboratorijsko vzgojeni« (laboratory-grown), created in imena proizvajalcev. CIBJO od leta 2026 dovoljuje le besedo »sintetični«, ime proizvajalca pa samo skupaj z njo; v ZDA pravila dovoljujejo tudi laboratory-grown in laboratory-created.

Sintetični akvamarin ima v bistvu enako sestavo, kristalno zgradbo in lastnosti kot naravni, nastane pa v laboratoriju. Izdelujejo ga s hidrotermalnim postopkom: kristal raste iz vroče vodne raztopine pod visokim tlakom, na zasnovnem jedru. V Novosibirsku (takrat Sovjetska zveza) so ga začeli izdelovati konec 80. let 20. stoletja, med znanimi proizvajalci je Tairus, italijansko-češko podjetje Malossi pa je svojega predstavilo leta 2006. Sintetični akvamarini so pogosto temnejši in bolj nasičeni od večine naravnih. Na trgu so, v nakitu pa niso pogosti.

Laboratorij jih prepozna po nepravilnih, valovitih ali cikcakastih rastnih strukturah (chevron), ostankih zasnovnega jedra in kemični sestavi; surovi sintetični kristali so navadno ploščati, naravni pa rastejo kot šesterostrane prizme. Lomni količnik in gostota se z naravnimi prekrivata, zato sama za določitev ne zadoščata.

Imitacije in podobni kamni. Akvamarin najpogosteje zamenjajo z naslednjimi kamni:

• ·Modri topaz je skoraj vedno obsevan in nato segret brezbarven topaz. Je drug naraven, a obdelan kamen, akvamarinu na videz zelo podoben; po CIBJO ni imitacija, GIA pa ga, kadar ga ponujajo namesto akvamarina, šteje med imitacije. Gemolog ga loči po višjem lomnem količniku (okoli 1,61–1,63 proti 1,577–1,583) in večji gostoti (okoli 3,53 proti 2,72). Dvolomnost je pri obeh podobna.
• ·Modro steklo je stara in še vedno pogosta imitacija; na prvi pogled ga je lahko težko ločiti, zato se pojavlja tudi med naravnimi kamni in kot ponarejeni »kristali«. Gemolog ga hitro prepozna: steklo je enolomno, nima dihroizma in ima pogosto plinske mehurčke.
• ·Sintetični spinel barve akvamarina, ki je po GIA obarvan s kobaltom, je prepričljiva imitacija. Je enolomen, z višjim lomnim količnikom (okoli 1,728) in večjo gostoto.
• ·Redkeje akvamarin posnema tudi svetlo modri sintetični kremen.

Akvamarinu so po barvi lahko podobni še drugi naravni modri kamni; gemolog jih loči že s standardnimi preizkusi.

Večina akvamarina nastane v granitnih pegmatitih. Taline, iz katerih nastanejo, so bogate z vodo in drugimi hlapnimi snovmi, ki jih naredijo bolj tekoče in znižajo temperaturo, pri kateri se začne kristalizacija. Zato ne nastane množica drobnih kristalov, ampak nekateri zrastejo zelo veliki. Najlepši, čisti kristali rastejo prosto v votlinah v pegmatitu, pogosto ob njegovem kremenovem jedru. Ko pegmatit prepereva, kristali pridejo tudi v prod in naplavine; v Braziliji iz takih nahajališč izvira večina materiala. Akvamarin nastaja tudi v hidrotermalnih žilah, kremenovih žilah in razpokah v metamorfnih kamninah.

GIA kot vodilne proizvajalke navaja Brazilijo, Pakistan in Kitajsko; novejši viri Brazilijo še vedno navajajo kot glavni vir, vse pomembnejši pa so afriški viri. Večina brazilskih rudnikov je v severovzhodnem Minas Geraisu (okolica Teófila Otonija, dolina Marambaia, proti severu Medina in Pedra Azul), akvamarin pa kopljejo tudi v zveznih državah Bahia in Espírito Santo. Tradicionalno ga kopljejo samostojni kopači, garimpeiros, ki delajo še danes; ponekod ga kopljejo strojno. Severni Pakistan (Gilgit-Baltistan) že desetletja daje veliko akvamarina, predvsem lepo oblikovanih kristalov za zbiratelje, del pa je primeren tudi za nakit; akvamarin je tudi iz vzhodnega Afganistana. V Afriki so najdišča v Nigeriji, Mozambiku, na Madagaskarju, v Zambiji, Keniji, Tanzaniji in Etiopiji; kopljejo jih pogosto ročno, nekatera najdišča pa so se hitro izčrpala. Med njimi so tudi najdbe nasičeno modrega akvamarina. Iz Kitajske (Altaj v Xinjiangu) od 90. let 20. stoletja prihaja veliko majhnih, bledih in čistih kamnov za množični nakit; akvamarin je še iz Vietnama, Šrilanke, Rusije in ZDA (Kolorado).