Aleksandrit

Trdota 8,5 in odlična žilavost uvrščata aleksandrit med najtrpežnejše dragulje, zato ga lahko nosite vsak dan. Opraskajo ga lahko le trši kamni, kot so diamant, rubin in safir, zato aleksandritov nakit hranite ločeno. Razkolnost pri nošenju ni težava; kot vsak kamen se lahko ob močnem udarcu poškoduje, zato ga pri grobem delu snemite. Na svetlobi, toploti in običajnih kemikalijah je obstojen.

Čiščenje: topla milnica in mehka krtačka. Ultrazvočni in parni čistilniki so po GIA za aleksandrit običajno varni, CIBJO pa za ultrazvok pri vseh kamnih svetuje previdnost. Aleksandrit z razpokami, zlasti z razpokami, zapolnjenimi z oljem, voskom ali smolo (redko), čistimo samo s toplo milnico, brez ultrazvoka, pare, topil in vročine.

Pri popravilu nakita: polnila v razpokah niso obstojna na vročino, zato zlatar zapolnjen kamen pred popravilom vzame iz okova.

Po CIBJO je aleksandrit krizoberil z izrazito spremembo barve zaradi kroma, z učinkom mačjega očesa pa aleksandritno mačje oko (alexandrite cat's-eye). Izraz »mačje oko« brez imena kamna pomeni mačje oko krizoberila. Na laboratorijskem poročilu je kot vrsta naveden krizoberil, kot sorta aleksandrit, skupaj z barvo pri dnevni svetlobi in pri žarnici (LMHC). Aleksandrit, ki ga izdelajo v laboratoriju, se mora imenovati sintetični aleksandrit.

Trgovska imena in kaj v resnici pomenijo. V ponudbah boste srečali še imena, ki so le opisi ali zavajajo:

• ·Aleksandritni učinek (alexandrite effect) je drugo ime za spremembo barve; uporablja se tudi za druge kamne. Laboratorij tak kamen opiše npr. kot granat ali safir s spremembo barve.
• ·Aleksandritni safir (alexandrite sapphire) in aleksandritni granat zavajata, ker združujeta imeni dveh kamnov; CIBJO ime »alexandrite sapphire« izrecno prepoveduje. Pravilno je safir oziroma granat s spremembo barve.
• ·Vanadijev krizoberil (v trgovini tudi mint) je zelen krizoberil, obarvan z vanadijem, brez izrazite spremembe barve; ni aleksandrit.
• ·Krizoberil s spremembo barve (colour-change chrysoberyl) v strokovni literaturi pomeni krizoberil, katerega sprememba ne doseže meje aleksandrita; meja ni enotno določena.
• ·Created, laboratory-grown in trgovska imena, kot je Inamori Created, označujejo sintetični aleksandrit; po CIBJO je pravilno samo »sintetični«.
• ·Ruski aleksandrit pomeni samo poreklo; za sintetični aleksandrit, izdelan v Rusiji, je po CIBJO zavajajoč.
• ·Zultanite je trgovsko ime za diaspor s spremembo barve iz Turčije; ni aleksandrit.

Sintetični aleksandrit ima v bistvu enako sestavo, zgradbo in lastnosti kot naravni, tudi spremembo barve, zato ga z merjenjem lomnega količnika ali gostote ni mogoče ločiti od naravnega. V laboratorijih so ga začeli izdelovati v 60. letih 20. stoletja; prvi sintetični aleksandrit na trgu je bil v začetku 70. let aleksandrit podjetja Creative Crystals iz ZDA, narejen z rastjo s talilom. CIBJO (2026) ga uvršča v najvišjo stopnjo razpoložljivosti sintetičnih kamnov, enako kot sintetični rubin, safir in smaragd.

• ·Sintetični aleksandrit iz taline nastane z vlečenjem po Czochralskem (npr. japonska Kyocera, prodajan kot Inamori Created, od leta 1975), s postopkom plavajoče cone (Seiko, 80. leta) in z njegovo različico HOC iz Novosibirska (od sredine 90. let). Taki kamni so pogosto skoraj brez vključkov, kar je že samo po sebi sumljivo; značilni so ukrivljeni rastni pasovi in plinski mehurčki, pri plavajoči coni tudi vrtinčaste rastne strukture. Kyocera je od druge polovice 80. let izdelovala tudi sintetično aleksandritno mačje oko in aleksandrit z zvezdo.
• ·Sintetični aleksandrit iz rasti s talilom (flux) so izdelovali Creative Crystals (od začetka 70. do začetka 80. let) in ruski proizvajalci v Novosibirsku. Vsebuje lahko ostanke talila in ploščice platine iz lončka; posamezni vključki pa niso zanesljiv dokaz, zato odloča celotna laboratorijska preiskava.
• ·Hidrotermalni sintetični aleksandrit na trgu ni potrjen.

Laboratorij loči naravni aleksandrit od sintetičnega predvsem z infrardečo spektroskopijo (FTIR): naravni aleksandrit, ki je nastal ob prisotnosti vode, ima značilne vrhove, povezane z vodo, ki jih sintetični nima ali so pri njem drugačni. Pomagajo še vključki in kemična sestava, npr. kovine iz lončka ali talila.

Imitacije aleksandrita:

• ·Sintetični safir s spremembo barve, obarvan z vanadijem, je pogosta imitacija: pri dnevni svetlobi je sivkasto moder do sivkasto ali modrikasto zelen, pri žarnici vijoličast do rdečkasto vijoličast. Kot korund ima višji lomni količnik (okoli 1,76 do 1,77), navadno pa tudi znake rasti po Verneuilovem postopku. Pravilno se imenuje sintetični safir s spremembo barve, ne »aleksandritni safir«.
• ·Steklo s spremembo barve, obarvano z redkimi zemljami (npr. Zandrite, Alexite), ima nizek lomni količnik (okoli 1,52 do 1,54), je enolomno in ima v spektru veliko ostrih črt; pri nekaterih takih steklih se barva le rahlo premakne.

Spremembo barve kažejo tudi drugi naravni kamni, npr. granat, safir, spinel, diaspor, fluorit in turmalin. Granat s spremembo barve ima lahko podoben lomni količnik kot aleksandrit, a je enolomen in nima pleohroizma. Prodan pod pravim imenom tak kamen ni imitacija, ampak samostojen kamen.

Aleksandrit je redek, ker za nastanek potrebuje hkrati berilij in krom, ki se v naravi redko srečata: berilij se kopiči v granitnih pegmatitih, krom pa v mafičnih in ultramafičnih kamninah. Aleksandrit nastane, kjer se te snovi srečajo, navadno pri metamorfnih reakcijah v okolju z malo kremenice; pri več kremenice namesto njega nastane beril (smaragd). Klasična nahajališča (Ural, Lake Manyara v Tanzaniji, Novello v Zimbabveju, Mananjary na Madagaskarju) so tinjčevi skrilavci, v katerih je tudi smaragd. Veliko aleksandrita najdejo v rečnih naplavinah (Šrilanka, Brazilija, Tunduru v Tanzaniji, Ilakaka na Madagaskarju), kamor ga zaradi trdote, žilavosti in velike gostote prenese preperevanje. Pogosto ga pridobivajo kot stranski proizvod pri kopanju smaragdov ali drugih draguljev, zato je proizvodnja nestalna in zanesljivih statistik ni.

Danes večina aleksandrita prihaja iz Šrilanke, vzhodne Afrike (Tanzanija, Madagaskar) in Brazilije, manj iz Indije. V Rusiji ga še pridobivajo kot stranski proizvod smaragda v rudniku Mariinsky (nekdaj Malyshevo) na Uralu, a v majhnih količinah; Tokovaja, po kateri pogosto imenujejo uralsko območje, je potok, ne rudnik. Brazilsko nahajališče Hematita v zvezni državi Minas Gerais je bilo konec 80. let nekaj časa glavni svetovni vir (več v Zgodovini); po letu 2000 je proizvodnja nestalna.