Safir

Safir ima trdoto 9 in odlično žilavost, razkolnosti nima. Neobdelan in segret safir sta obstojna na svetlobi, toploti in običajnih kemikalijah, zato sta primerna za vsak kos nakita, tudi za prstan za vsak dan. Previdnost zahtevajo safirji s steklom ali oljem v razpokah in safirji z difuzijo, ki jih ne smemo prebrusiti ali ponovno polirati. Pri nekaterih rumenih in oranžnih safirjih barva na močni svetlobi lahko zbledi. Močno vključeni kamni, zlasti črni zvezdasti safirji, se ob močnem udarcu lahko zlomijo vzdolž ravnin z vključki.

Čiščenje neobdelanega ali segretega safirja: topla voda z blagim milom in mehka krtačka. Ultrazvočno in parno čiščenje sta navadno varna, previdno pa pri kamnih z razpokami ali vključki.

Pri popravilu nakita lahko talila z boraksom jedkajo površino tudi neobdelanega safirja, vročina gorilnika pa lahko spremeni barvo nekaterih rumenih in oranžnih safirjev. Pred popravilom z vročino je kamen najvarneje vzeti iz ležišča.

Safir s steklom ali oljem čistite samo z vlažno krpo, brez ultrazvoka in pare, in ga varujte pred kislinami, topili in vročino.

Safir brez pridevnika pomeni modri safir. Korund drugih barv je safir z barvnim pridevnikom (rumeni, roza, zeleni safir), v trgovini skupaj barvni safirji (fancy). Rdeči korund je rubin; meja med rubinom in roza safirjem ni mednarodno enotno določena. Posebno ime ima padparadža, za katero veljajo stroga pravila laboratorijev; drugi izrazi za odtenke (royal blue, cornflower blue …) mednarodnega standarda nimajo (glej Barve). Brezbarvni safir v trgovini imenujejo tudi beli safir.

Trgovska imena in kaj v resnici pomenijo. V ponudbah boste srečali tudi imena, ki jih je uvedla trgovina, strokovna pravila pa jih odsvetujejo ali prepovedujejo:

• ·Imena krajev (Kashmir blue, Burma blue, Ceylon blue …) trgovci uporabljajo tudi za opis barve. Po pravilih CIBJO ime kraja pomeni poreklo, zato sme označevati le kamen, ki je res od tam; poreklo naj potrdi gemološko poročilo. Poreklo je mnenje laboratorija in samo po sebi ne pomeni kakovosti.
• ·Kashmir-like (»kot iz Kašmirja«) meša poreklo in videz; SSEF ga zavrača.
• ·Padparadscha-like (»podoben padparadži«) ni ime sorte, temveč opis. Taki kamni imajo pogosto nestabilno barvo, ki na svetlobi postane roza; laboratorij jih imenuje roza ali barvni safir.
• ·Sunset sapphire (»safir sončnega zahoda«): pod tem imenom so okoli leta 2002 nameravali prodajati oranžne safirje, obdelane z berilijem. Beseda sunset sicer opisuje tudi barvo padparadže, zato ime samo ne pove, ali gre za obdelan kamen.
• ·»Aleksandritni safir« (alexandrite sapphire): CIBJO ga prepoveduje, ker namiguje na dražji kamen; pravilno ime je safir s spremembo barve.
• ·»Vodni safir« za iolit in druga imena, ki ime safir pripisujejo drugemu kamnu, so napačna.

Sintetični safir ima enako sestavo, kristalno zgradbo in lastnosti kot naravni, nastane pa v laboratoriju. Po postopku plamenskega taljenja, s katerim je Auguste Verneuil leta 1902 predstavil sintezo rubina, so kmalu začeli izdelovati tudi modri safir. Velik del sintetičnega safirja ne gre v nakit, temveč v tehniko, na primer za okna, stekla ur in zaslone.

• ·Plamensko taljenje (Verneuilov postopek) je še danes najpogostejši in najcenejši postopek. Pod povečavo kaže ukrivljene rastne črte in plinske mehurčke.
• ·Vlečenje iz taline (Czochralski) da velike, zelo čiste kristale; v nakitu je redkejše.
• ·Rast s talilom (npr. Chatham) in hidrotermalni postopek (Rusija, od 1990-ih; danes na trgu redek) sta počasna in dražja; vključki so lahko podobni naravnim. Platina iz lončka v talilnem sintetičnem safirju dokazuje laboratorijski izvor.

Večino sintetičnih safirjev laboratorij prepozna razmeroma lahko, zelo majhni kamni brez vključkov pa zahtevajo posebne analize. Tudi sintetični safir je lahko obdelan, zato znaki obdelave ne dokazujejo naravnega izvora. Sintetični safir s spremembo barve (z vanadijem) je pogosta poceni imitacija aleksandrita.

Po pravilih CIBJO se tak kamen imenuje samo sintetični safir, napisano neposredno pred imenom kamna. V trgovini boste slišali tudi »laboratorijsko vzgojeni« (angl. laboratory-grown, pogovorno lab-grown); CIBJO je izraza laboratory-grown in laboratory-created dovoljeval do leta 2026, okrajšave lab-grown pa nikoli.

Imitacije safirja: najpogostejši sta modro steklo in sintetični spinel. Kobaltovo steklo od safirja hitro loči filter Chelsea. Pogosti so dubleti: zgornji del iz poceni naravnega, navadno zelenega safirja, spodnji iz sintetičnega, ki da barvo. Zvezdasti safir posnemajo s steklom, z zvezdastim kremenom z modrim emajlom na hrbtni strani ali s kabošonom korunda, ki ima na hrbtu prilepljeno folijo z vgraviranimi črtami. Kot imitacija se uporablja tudi kubični cirkonij. Kianit, iolit in tanzanit so lahko safirju podobni, a so drugi kamni.

Safirji nastajajo v dveh glavnih okoljih. Metamorfni safirji (Šrilanka, Mjanmar, Kašmir, večina Madagaskarja) imajo malo železa. Bazaltni safirji (Avstralija, Tajska, Kambodža, Nigerija, Etiopija, Vietnam, Kitajska, sever Madagaskarja) imajo več železa, zato so pogosto temni in zelenkasti; v teh nahajališčih so skupaj modri, zeleni in rumeni safirji. Posebnost je Yogo Gulch v Montani, kjer so kristale na površje prinesle magmatske kamnine; tamkajšnji safirji so majhni, enakomerno modri in jih ni treba segrevati.

Danes je Madagaskar eden največjih in po GIA najpomembnejši vir modrih safirjev (od sredine 1990-ih; Ilakaka 1998, Didy 2012, Bemainty 2016). Pomembni so še Šrilanka, ki je vir safirjev že več kot 2000 let in je po GIA dala večino finih modrih safirjev nad 100 ct, Mjanmar (Mogok), Nigerija (pomembna od 2014) in Etiopija (od 2016). Avstralija je po GIA po skupni teži eden največjih virov v zgodovini, večinoma temnih komercialnih kamnov. Tajska je danes predvsem svetovno središče brušenja, segrevanja in trgovine s korundom. Kašmir je zgodovinski vir: nahajališče na več kot 4000 m v gorovju Zanskar so odkrili okoli leta 1881, skoraj vsi slavni kašmirski safirji pa so iz let 1881–1887. Pozneje so tam kopali le občasno in v majhnih količinah.