Smaragd

Smaragd ima trdoto 7,5–8, žilavost pa je po GIA le zadovoljiva do dobra: beril je krhek, razpoke in vključki pa ga še oslabijo. Zato se smaragd rad okruši na robovih, vogalih in konicah. Za prstan, ki se nosi vsak dan, je manj primeren kot rubin ali safir. V prstanu ga ne odsvetujejo, potrebuje pa previdno nošenje in ležišče, ki varuje robove in vogale, na primer bezel (kovinski okvir). V ogrlici, obesku in uhanih je manj izpostavljen udarcem kot v prstanu.

Za obstojnost so pri smaragdu pomembna predvsem polnila v razpokah, ki jih ima večina smaragdov: topila, vročina, svetloba in suh zrak jih sčasoma lahko spremenijo ali izpraznijo, razpoke pa postanejo spet vidne.

Čiščenje: mlačna voda z blagim milom in mehka krtačka. Ultrazvočnega čistilnika in pare ne uporabljajte: lahko izpraznita polnila in oslabita razpokan kamen. Enako velja za topila (alkohol, aceton) in nekatera čistila za posodo.

Hranjenje: smaragdni nakit hranite ločeno od drugega nakita in stran od vročine. Zapolnjenih smaragdov ne hranite v vati, v zaprtih vrečkah ali v zelo suhem prostoru, v izložbi pa ne pod močno lučjo.

Pri popravilu nakita: toplota lahko razširi obstoječe razpoke, vročina gorilnika pa lahko olje iztisne iz razpok ali smolo zažge. Zapolnjen smaragd je pred popravilom priporočljivo vzeti iz ležišča; varujte ga tudi pred nenadnimi spremembami temperature.

Občasni pregled: nakit s smaragdom naj občasno pregleda strokovnjak. Olje se lahko sčasoma izsuši; kamen je mogoče očistiti in ponovno naoljiti, a je to nova obdelava, ki jo je treba razkriti, prejšnje poročilo laboratorija pa zanj ne velja več.

Smaragd je po skupni definiciji laboratorijev LMHC (2025) beril, obarvan predvsem s kromom in/ali vanadijem, ki je srednje do močno nasičeno zelen. Po pravilih CIBJO (2026) se mora kamen, vzgojen v laboratoriju, imenovati sintetični smaragd, imitacija pa s svojim imenom (npr. steklo) ali »imitacija smaragda«.

Smaragd ali zeleni beril? Beril, ki je presvetel ali zelen predvsem zaradi železa (lahko s sledovi kroma), ni smaragd, ampak zeleni beril, in je cenejši. Ostre meje ni: GIA jo presoja po barvi s primerjalnimi kamni (ali je zelena dovolj temna in nasičena), SSEF pa poleg barve predvsem po barvilih (krom in vanadij proti železu); skupna definicija laboratorijev LMHC iz leta 2025 upošteva oboje. Zato se lahko zgodi, da dva kamna podobne barve dobita različno ime. Dolgo so nekateri za pravi smaragd šteli le beril, obarvan s kromom; GIA je z vanadijem obarvane smaragde priznala leta 1963, danes pa skupna definicija laboratorijev LMHC navaja krom in/ali vanadij. Med smaragdom in akvamarinom, ki ga obarva železo, je postopen prehod.

Trgovska imena in kaj v resnici pomenijo. V ponudbah boste srečali imena, ki jih je uvedla trgovina; nekatera so le opisi, druga zavajajo:

• ·Imena krajev (Colombian, Zambian, Sandawana …) trgovci uporabljajo tudi za opis barve (glej Zelena). Po pravilih CIBJO ime kraja pomeni poreklo, zato sme označevati le kamen, ki je res od tam; imena brusilnih središč (npr. Jaipur) poreklo ne smejo nakazovati. Poreklo je mnenje laboratorija in samo po sebi ne pomeni kakovosti.
• ·Jardin (franc. »vrt«) je trgovski izraz za vključke v smaragdu, ki spominjajo na mah ali vrt. Ni gemološka vrsta vključka in ne pomeni, da vključki na vrednost ne vplivajo.
• ·Gota de aceite je ime redkega učinka v najlepših smaragdih (glej Zelena), trgovci pa ga pogosto uporabljajo kot pohvalo za vsak lep smaragd.
• ·»Orientalski smaragd« je staro ime za zeleni safir, po vzoru imen, kot je »orientalski topaz« za rumeni safir. Danes je zavajajoče; po pravilih CIBJO se tak kamen imenuje zeleni safir.
• ·»Roza smaragd« in »rdeči smaragd«: roza beril je morganit, rdeč pa rdeči beril (nekateri trgovci mu pravijo red emerald ali bixbite). Ker je beseda smaragd tesno povezana z zeleno barvo, taki imeni zavajata.
• ·»Smaragdno steklo« in imena imitacij, ki spominjajo na smaragd, po CIBJO niso dovoljena; pravilno je »steklo« ali »imitacija smaragda«.
• ·Soudé emerald (franc. soudé, »zvarjen«) je staro ime za sestavljen kamen iz brezbarvnih delov z zeleno vmesno plastjo. Tak kamen je dublet ali triplet, ne smaragd, in ga je treba imenovati z imeni sestavnih delov.
• ·Smaragdni brus je ime oblike, ne kamna: v tem brusu so tudi drugi kamni, zato mora biti ob imenu brusa navedeno ime kamna.
• ·Izrazi za sintetične smaragde: v trgovini boste srečali »laboratorijsko vzgojeni« (laboratory-grown), created in imena proizvajalcev (npr. Chatham). CIBJO je izraza laboratory-grown in laboratory-created dovoljeval do leta 2026; ime proizvajalca po njegovih pravilih sme stati le skupaj z besedo »sintetični«. V ZDA pravila dovoljujejo tudi laboratory-grown, laboratory-created in ime proizvajalca z besedo created.

Sintetični smaragd ima v bistvu enako sestavo, kristalno zgradbo in lastnosti kot naravni, nastane pa v laboratoriju in je precej cenejši od naravnega smaragda podobnega videza. Smaragda ni mogoče vzgojiti iz taline, kot rubin po Verneuilovem postopku, ker se sestavine pri ohlajanju ločijo v druge minerale. Vzgajajo ga iz raztopine, na dva načina:

• ·Rast s talilom: kristal raste iz staljene soli v lončku, navadno platinastem. Smaragdne kristale je s talilom prvi vzgojil francoski kemik Ebelmen leta 1848, prve brusne Richard Nacken v Nemčiji sredi 20. let 20. stoletja. Carroll Chatham iz San Francisca je prve kristale vzgojil leta 1935 in jih kot prvi začel prodajati, konec 30. oziroma v začetku 40. let; pozneje so jih izdelovali še Gilson v Franciji, Kyocera na Japonskem in drugi. Pod mikroskopom kažejo tančice in prstne odtise (fingerprints) iz ostankov talila, ki so lahko videti kot ledene sveče, včasih tudi ploščice platine iz lončka. Ker rastejo brez vode, v infrardečem spektru nimajo vodnih trakov, kar jih jasno loči od naravnih.
• ·Hidrotermalni postopek: kristal raste iz vroče vodne raztopine pod visokim tlakom v avtoklavu, na zasnovnem jedru, navadno ploščici brezbarvnega berila. Hidrotermalne smaragde izdelujejo od okoli leta 1960; med prvimi sta bila Johann Lechleitner v Innsbrucku (tanka plast sintetičnega smaragda na brušenem naravnem berilu) in ameriško podjetje Linde; danes jih izdelujejo med drugim v Rusiji in na Kitajskem. Pogosto kažejo cikcak rast (chevron), žebljičaste vključke (nail-head spicules: kristalček z mehurčkom tekočine in plina) in včasih ostanek zasnovnega jedra. Mnogi vsebujejo klor iz raztopine in nimajo natrija in magnezija, ki sta v naravnih smaragdih običajna; sestava se razlikuje po proizvajalcih, zato jo laboratorij presoja skupaj z drugimi znaki.

Danes med sintetičnimi smaragdi prevladujejo hidrotermalni; smaragdi s talilom so redkejši in jih srečamo zlasti v starejšem nakitu. Večino sintetičnih smaragdov izkušen gemolog prepozna z mikroskopom, najboljši hidrotermalni pa so lahko zelo podobni naravnim, zato laboratoriji uporabljajo infrardečo in Ramanovo spektroskopijo ter kemijsko analizo. Trofazni vključki (three-phase inclusions), v katerih so tekočina, plinski mehurček in kristalček, so značilni za naravne smaragde iz Kolumbije, pa tudi iz Afganistana, Zambije in Kitajske; laboratorij pa sintetiko dokaže s kombinacijo znakov, ne z enim samim vključkom. Filter Chelsea pokaže smaragde s kromom in malo železa rožnate do rdeče, smaragde z več železa ali z vanadijem pa zelene, zato sam za določitev ni zadosten. Laboratoriji poročajo tudi o velikih sintetičnih smaragdih, ki so v trgovino prišli brez razkritja.

Po pravilih CIBJO se tak kamen imenuje samo sintetični smaragd; o drugih izrazih glej »Kako se smaragdi imenujejo?«.

Imitacije imajo videz smaragda, ne pa njegove sestave in lastnosti. Pogosta imitacija je zeleno steklo: izdajo ga plinski mehurčki, vrtinčaste črte in pri vlitih kosih zaobljeni robovi faset, laboratorij pa tudi lomni količnik, gostota in spekter; nekatere steklene imitacije imajo celo razpoke, ki posnemajo zapolnjene razpoke smaragda. Pogosti so sestavljeni kamni iz dveh brezbarvnih delov (sintetični spinel, kremen ali steklo), zlepljenih z zeleno plastjo; tak dublet iz sintetičnega spinela je pogost v cenenem nakitu. Posebej zavajajoči so sestavljeni kamni iz dveh kosov brezbarvnega berila, ker so lomni količnik, gostota in vključki berilovi; izda jih zelena plast ob rondisti, vidna od strani ali v tekočini. Smaragd posnemajo še razpokan kremen, obarvan z zelenim barvilom, barvan ali prevlečen svetel beril (laboratorij mu ne reče smaragd, ampak barvan beril oziroma beril s prevleko), zeleni YAG in zeleni kubični cirkonij. Blizu rudnikov ponujajo tudi ponarejene surove smaragde: kose kremena, zlepljene z zeleno smolo ali obarvane in na površini prekrite s sljudo in peskom, da so videti kot kristal v kamnini.

Smaragdu so lahko podobni tudi drugi naravni zeleni kamni, na primer zeleni turmalin, tsavorit in demantoid (granata), peridot in zeleni spodumen. Niso imitacije, ampak drugi kamni.

Smaragd je redek, ker se morata srečati dva geokemično ločena sveta: berilij, ki ga je v Zemljini skorji zelo malo in je zbran predvsem v granitih, pegmatitih in temnih glinavcih, ter krom in vanadij, ki sta predvsem v kamninah oceanske skorje in plašča. Okoli 70 % svetovne proizvodnje izvira iz nahajališč, kjer so pegmatiti ali granitne žile prodrli v kamnine, bogate s kromom, in jih spremenili v sljudni skrilavec (blestnik) s smaragdi; tako so nastali na primer smaragdi v Zambiji, Braziliji, Rusiji, na Madagaskarju in v Etiopiji. Kolumbijski smaragdi so nastali brez magme: vroče, zelo slane raztopine so ob prelomih med gubanjem Andov krožile skozi temne glinavce, iz njih izlužile berilij, krom in vanadij, smaragd pa je kristaliziral v kalcitnih žilah. Podobno, a pri višji stopnji metamorfoze, so nastali smaragdi v dolini Panjšir v Afganistanu. Nahajališča so zelo različnih starosti, od skoraj 3 milijard let (Gravelotte, Južna Afrika) do okoli 9 milijonov let (Khaltaro, Pakistan); kolumbijska so stara okoli 65 milijonov let (vzhodni pas) in 33 milijonov let (zahodni pas).

Najpomembnejše proizvajalke so danes Kolumbija, Zambija in Brazilija, sledita Afganistan in Pakistan, manjše količine pa so iz Rusije, Madagaskarja, Etiopije, Kitajske in drugod. Kolumbijski rudniki so v dveh pasovih Vzhodne Kordiljere: v zahodnem (Muzo, Coscuez, La Pita, Peñas Blancas) in vzhodnem (Chivor, Gachalá); večina je rovov, ki sledijo kalcitnim žilam. Zambija je z območjem Kafubu ena največjih proizvajalk; največji rudnik tam je Kagem, velik dnevni kop, katerega surove smaragde lastnik Gemfields prodaja na dražbah v vnaprej razvrščenih paketih. Brazilija daje smaragde od 60. let 20. stoletja, pomembna proizvajalka je postala v 70. letih (Minas Gerais, Bahia, Goiás); kakovost je zelo različna. Dolina Panjšir v Afganistanu daje smaragde od 70. let, najboljši so enakovredni vrhunskim smaragdom drugod. Nahajališča v dolini Swat v Pakistanu so odkrili leta 1958, na mednarodni trg so smaragdi od tam prišli leta 1981; znani so po majhnih, nasičeno obarvanih kamnih. Etiopija je nov vir: smaragdi z juga države so na trg prišli konec leta 2016. Sandawana v Zimbabveju je znana po majhnih, živo zelenih smaragdih; kopanje smaragdov so tam po GIA leta 2011 večinoma ustavili, kamni iz starejše proizvodnje pa so še na trgu. Velik del zambijskih smaragdov brusijo v Jaipurju v Indiji.